Ustvarja in sledi svojim sanjam
V delovni obleki, z zaščitnimi očali in glušniki ter s težko in glasno motorno žago v rokah – tako opremljen se Jernej Verbuč loti izdelave lesene skulpture. Da je pri tem pravi mojster, ki vedno bolj spretno obvladuje posebne vrste motornih žag, namenjenih prav tovrstnemu ustvarjanju, kažejo številne fotografije izdelkov, ki jih je ustvaril. Večinoma gre za živalske like, ki so mu najbolj pri srcu, izpolni pa tudi različne drugačne želje. Ob našem obisku v njegovem domačem Šmihelu nad Mozirjem se nam je na dvorišču domačije nasmihala figura ženske v plesnem ritmu, za njo je bil v lesu ujet planinec, ki je malo počival sredi vzpona, medtem ko je živalska druščina ”radovedno” spremljala dogajanje. Vsi ti leseni kipi so danes že pri svojih novih lastnikih. Le umetelno izdelan prestol še čaka na pravega.
Približno 60 do 70 ur dela je vložil vanj. S presledki, seveda, saj je to težaško in zahtevno delo. Prestol z motivi srnic, sove, veverice in medvedka je nastal lani v Mozirskem gaju, ko je imel Jernej priložnost obiskovalcem predstaviti svoje ustvarjanje. Ljudi zanima tovrstno ustvarjanje iz lesa, mnogi si zaželijo katerega od izdelkov, še zlasti ko razmišljajo o darilih za kakšen okrogel rojstnodnevni jubilej. Jernej, ki je sicer doma že od malih nog vajen ropota motorne žage, a se nihče drug ni nikoli lotil takšnega izdelovanja skulptur, se je pred leti opogumil in izdelal prvi kip konjske glave. Strast do izdelave prvih lesenih skulptur je nazadnje pripeljala do tega, da je lani pustil službo in stopil na nekoliko negotovo podjetniško pot. A kot pravi njegova partnerka in kmalu tudi žena Anja Turnšek, ki ga nenehno spodbuja in mu je v pomoč pri organizacijskih in administrativnih opravilih, se oba zavedata, da je pomembno, da človek res dela tisto, kar ga veseli. “Vesela sem bila, ko je sprejel odločitev, da se bo ukvarjal samo s to dejavnostjo. Tako bo imel več časa tudi za družino.” Prej se je namreč dogajalo, da je bil dan prekratek za vse, kar je želel narediti, tudi za ukvarjanje s triletnim sinkom Nejcem.
Spodbuda s tekmovanja
Da je Jernej umetniška duša, se je pokazalo že v zgodnjem otroštvu, ko je radovedno opazoval kiparje pri njihovem delu. Ti so se zbirali na koloniji v Šmihelu, kamor se je kratkohlačnik vozil s kolesom in občudoval njihovo spretnost s kiparskim dletom. V gozdu je že od nekdaj pomagal pri delu z motorno žago in ugotovil, da ga tudi to veseli. Kako bi lahko združil obe dejavnosti, je spoznal pred leti, ko je v Sloveniji nastalo društvo kiparjev z motorno žago. Na tekmovanju v hitrostnem kiparjenju v Šmihelu ga je to ustvarjanje navdušilo. Dve leti kasneje je bilo podobno tekmovanje v Solčavi in z Anjo sta si ga šla ogledat. Po vrnitvi domov se je odločil, da bo tudi sam poskusil. “Takrat smo posekali macesen in pustili hlod, velik meter in pol. Sledil je nastanek moje prve lesene skulpture, to je bila konjska glava,” se spominja Jernej. Anja dodaja, da so bili takrat vsi navdušeni nad njegovimi sposobnostmi. Orodje sicer ni bilo pravo in tudi izdelek je bil začetniški, a z njim se je začelo novo poglavje njegovega življenja.
Vse je v glavi
Sam si na začetku še ni upal na tekmovanja, ki so se pred epidemijo vrstila vsako leto na različnih koncih Slovenije. Ko se jih je začel udeleževati, tudi uspehi niso izostali. “Vsako leto so bila tekmovanja v hitrostnem kiparjenju. Tekmovanje traja 60 minut, izbereš si motiv in komisija na koncu oceni izdelek. Na prvem tekmovanju sem bil tretji in to mi je dalo motivacijo,” se spominja Jernej, ki je pogosto stal na stopničkah raznih tekmovanj, zato je upravičeno ponosen in zadovoljen. Vsako leto je sodeloval tudi na tridnevnem festivalu v Stični, kjer so kiparji z motorno žago izdelovali večje lesene skulpture in ob tem tudi spoznavali delo svojih “konkurentov”. Lani je vse to žal odpadlo, le v Mozirskem gaju je lahko pokazal svoje znanje.
Če je pri drugih šele proti koncu jasno, kaj bo nastalo, ima Jernej drugačen pristop. Grobo oblikuje hlod že na začetku, nato se loti podrobnosti. Pri tem mora imeti na voljo posebne žage, pomembna sta tudi trenutni navdih in razpoloženje. Vsak dan ni enak dnevu in če ne gre, je bolje početi kaj drugega, ugotavlja in dodaja, da tudi fizično to delo ni enostavno. In kako najde motive? “Ko naročnik izbere motiv, na spletu poiščem slike. Ko gre za živali, želim, da so podobe čim bolj realistične. Za portrete mi ljudje prinesejo fotografije, na osnovi katerih pa je težko izdelati leseno skulpturo. Nato izberem primeren hlod za izdelavo. Skoraj nikoli nič ne rišem, v glavi moram imeti podobo, kaj bo nastalo in kako moram zarezati v les, da ga ne bo zmanjkalo za kakšen del figure. Če naredim napako, je ponavadi malo možnosti, da jo popravim. Ovira je včasih tudi napaka v lesu in se kipa ne da izdelati,” pojasnjuje mojster lesenih skulptur, ki uporablja predvsem hrastov les, saj je ta najbolj trpežen za postavitve na prostem. Prej je uporabljal vse, kar mu je prišlo pod roke, zdaj pa se temeljito posveti izbiri pravega materiala. Sploh debelejših kosov za večje lesene skulpture ni tako enostavno najti.
Načrtov ne manjka
Priložnosti za naročilo takšne lesene skulpture so ponavadi praznovanja okroglih jubilejev od 40. rojstnega dneva naprej. “Lani sem na primer izdelal stol celo za 90-letnika, zelo vitalnega gospoda. Plesalka je za gospo, ki je nekoč plesala in bo dobila darilo od moža, strastnemu planincu in gobarju bodo podarili tovrstno skulpturo…” Ljudje imajo zanimive zamisli, pravita sogovornika. Med živalmi so priljubljeni zlasti medvedi. A vsak izdelek je malo drugačen in vsaka želja je nov izziv za Jerneja. Skulpturo na koncu še nekoliko obrusi in po potrebi ožge ter premaže s posebnim premazom, da je obstojnejša.
V Šmartnem v Rožni dolini sta sicer kupila manjšo hišo, a vsi izdelki za zdaj nastajajo še v Šmihelu, kjer ima Jernej na voljo vso opremo in orodja. A načrti mladega para se pri tem ne ustavljajo, razmišljata še o zemljišču, kjer bi zasnovala tematski park s skulpturami, ki bi jih povezovala zanimiva zgodba.
“Pomagajo nama v Katapultu v Trbovljah, podjetniškem pospeševalniku, kjer svetujejo, usmerjajo in tako mladi podjetniki niso prepuščeni sami sebi. Možnosti so, samo videti jih je treba,” pravi Anja, ki je po poklicu veterinarska tehnica in ima tudi izkušnje s področja nutricionistike in deka v fitnesu. Rada bi našla nekaj, kar jo bo veselilo in se bo dopolnjevalo z vsem, kar počneta z Jernejem. “Zadovoljna sva in ni nama žal, da se je Jernej odločil za svojo pot,” meni bodoča gospa Verbuč, ki sama sicer še ni prijela v roke motorne žage, a se zaveda, da bo treba poskusiti tudi to. “Včasih sem pametna, zakaj nekaj ni naredil tako, kot bi si sama želela, a govoriti je lahko, narediti pa težje. Zato bom morala poskusiti,” se strinja. Jernej pravi, da ji bo dal za začetek izdelati leseno gobo, ker ni prezahtevna. Karkoli bo naredila, zagotovo bo pohvalil njen trud, saj tudi ona njemu ves čas stoji ob strani in tudi po njeni zaslugi pridobiva samozavest in je pri svojem delu vedno bolj uspešen.
Zapisala: Tatjana Cvirn (za Novi tednik)
Foto: SHERPA
Članek na spletni strani: Novi tednik – Vedno z menoj! – Ustvarja in sledi svojim sanjam