Skoči na vsebino

Včasih se zgodi, da na najbolj nepričakovanih krajih najdemo največje dragocenosti. Kaj šele, ko se pogovarjamo o naravi. Ko gre za moje delo, seveda mislim (predvsem) na les. Še tako ”neuporabno” deblo ali hlod lahko postane čudovita dekoracija ali neponovljiv kos pohištva.

Ne verjamete?
Pa poglejmo… 🙂

Približno dve leti nazaj je bil blizu naše domačije podrt brest, za katerega se je vedelo, da je v notranjosti votel in gnil. Na prostem je ležal kar nekaj časa in čakal na svojo priložnost…

Potem pa si je mozirski župnik lani zaželel, da bi v prostoru v župniji uredil poseben prostor, ki bi ga krasili  naravni izdelki. Ko je videl te hlode, je vedel, da želi točno te v novi ”kapelici”.

Se sprašujete, kako je iz tega sploh lahko karkoli nastalo? Berite dalje. 🙂

Začel sem z izdelavo ali bolje rečeno – s čiščenjem. Z motorno žago in brusilko sem počasi in vztrajno odstranjeval vso gnilobo in nečistočo, tako zunaj kot znotraj.
Koliko časa sem delal? V projekt je bilo vloženega precej časa – več mesecev, takrat sem namreč ustvarjal večinoma popoldne, ko sem končal s službo.

Posebej zanimiv izziv je bilo čistiti notranje predele, ki delujejo kot pravi mali labirint. (Spodnje fotografije že prikazujejo končni izdelek.)
Deluje, ko bi stal sredi Postojnske jame, a ne? 😀

Drugi del hloda podrtega bresta sem uporabil za izdelavo tabernaklja. Zgoraj sem z motorno žago izrezal luknjo, dovolj veliko za kelih. Največji izziv (in razlog za dosti izgubljenih živcev) so bila vratca, saj sem želel, da ostanejo prvotne oblike in da se kljub temu zapirajo brez težav. Mislim, da mi je to s precej truda tudi uspelo (najlepše se vidi v video posnetku).

Video posnetek odpiranja vratc:

 

Za konec je bilo potrebno izbrati optimalen premaz, saj je bilo ”pohištvo” namenjeno za uporabo v notranjih prostorih. Po več testiranjih, kaj bi bilo najbolje glede na namen, sem se odločil za brezbarven lak. Nisem namreč želel, da bi se preveč spremenili dejanska barva in struktura lesa, saj sta že sami po sebi dovolj fascinantni.

V novo, unikatno kapelico smo dodali še leseni križ, preproste lesene klopi z naslonjali, in manjši ”stol”, da se zaokroži celotna podoba. Župnik Sandi jo je poimenoval Kapela Jezusovega prijatelja.

 

 

Še končni posnetek odpiranja vratc:

Čeprav je šlo za precej zahteven projekt, pa je ta unikaten in naravno lep prostor dokaz, da se včasih iz povsem ”odpisanih” kosov lesa dobi najlepše izdelke – če imaš sposobnosti videti potencial v njih in še pomembneje – voljo in vztrajnost, da iz njih nekaj ustvariš. 🙂

Vas zanima še en poseben projekt? Preberite o njem tu >>>