(Piše Anja) Včasih so poti življenja tako nenavadne…

V marcu je Jernej dobil naročilo, kjer sta si lastnika zaželela leseno skulpturo svojega 10-letnega kužka. Nanj sta bila zelo navezana, zato sta si želela ustvariti spomin nanj, še preden bi prišel čas slovesa.

Jerneju sta rekla, da gre za Border collieja in ker je začel skulpturo ustvarjati, še preden je dobil fotografije, je po prejetih fotografijah pač začel znova. Lucky je bil namreč navihan črni mešanček z Borderjem, kar je pomenilo, da je bilo treba upodobiti drug ”leseni portret”. A nič zato!

Preteklo je še kar nekaj časa, preden smo se v juliju končno dogovorili, da jima Jernej dostavi skulpturo na dom. Najprej smo se imeli namen k njima odpraviti v soboto, potem pa je nekaj prišlo vmes in smo lesenega Luckyja dostavili šele v nedeljskem popoldnevu.

Ko smo prispeli k njima, sta nam lastnika izrekla prijazno dobrodošlico, k avtu pa nas je prišel pozdravit tudi Lucky. Povohljal nas je in pomahal z repkom, potem pa se ulegel pred avto.

 

Ker jaz pač ne znam mimo živali, brez da jih pocartam in pobožam, sem seveda takoj pokleknila k njemu in ga ogovorila. Ko sva ga videla, nama je kar odleglo. Lesen Lucky je bil kot kopija pravega.

Pri portretih kužkov, sploh pri mešančkih, vedno obstaja skrb, da obstaja kakšna specifika, zaradi katere skulptura ne bi bila čisto podobna pravemu psu.

Tudi lastnika sta bila enakega mnenja. Ko smo dali skulpturo iz prtljažnika, se nista mogla nehati zahvaljevati. (Res je lepo, ko vidiš, da ti je uspelo in da so naročniki zadovoljni).

Skratka, ko sem božala (pravega) Luckyja, se mi je zdelo, da ni ravno čisto ”taprave” volje. Da ima preveč napihnjen trebušček in je preveč miren, saj se po tem, ko se je ulegel pred najin avto, sploh ni hotel vstati. (Delam na veterini, zato kot vet. tehnik opazim sumljive simptome).

O njegovem počutju sem previdno povprašala lastnika.

Dejala sta: ”Ja, pa res že nekaj dni ni čisto ta pravi.” Zaskrbljeno sta mi povedala, da že nekaj dni ne je veliko, da je nekajkrat bruhal, ni kakal in da občasno postane povsem utrujen. Potem pa je spet bolje. V soboto je bil menda čisto okej, malo pred tem, ko sva v nedeljo prišla midva, pa je spet bruhal.

Zaradi napihnjenega trebuščka se mi je zdelo, da bi morda lahko šlo za kakšno zaporo črevesja, zato sem ju izprašala še nekaj stvari. Povedala sta, da sta ga imela namen peljati v ponedeljek na veterino (ravno na tisto, kjer delam jaz).

Ko smo pili kavo in se pogovarjali ter še naprej opazovali Luckyja, je zaskrbljenost postajala vedno večja. Tudi lastnika sta rekla, da tako ”bogi” do zdaj še ni bil. Samo ležal je in zdel se je žalosten.

Ker mi ni dalo miru, sem poklicala dežurno veterinarko in jo povprašala za mnenje. Po nekaj klicih smo se soglasno odločili, da ga odpeljemo v dežurno ambulanto. Mene je predvsem skrbela napihnjena trebušna votlina.

Lastnika sta imela avto nižje v dolini, zato sva midva naložila Luckyja v avto in ga dostavila do njunega avta, potem pa smo šli skupaj na veterino. Lastnika, Jernej in Nejc so odšli domov, jaz pa sem z veterinarko ostala od osmih do enajstih zvečer na veterini.

Po vseh možnih preiskavah in še po mnenju druge veterinarke, ki je prišla tudi pogledat Luckya, smo na žalost ugotovili, da ima precej velike tvorbe na jetrih. Napihnjenost, ki sem jo občutila, ko smo prispeli k njim, pa je bila posledica krvavitve v trebušno votlino. To smo potem na srečo z zdravili zaustavili, Lucky pa je ostal celo noč na infuziji.

Še zdaj mi ne gre iz glave, kakšno nenavadno na-ključ-je se je zgodilo, da lesenega Luckyja nismo peljali v soboto, kot je bilo sprva mišljeno. Takrat je bil Lucky še relativno bolje in morda ne bi ob božanju niti posumila, da je kaj narobe. Z nedelje na ponedeljek pa zaradi krvavitve in hitrega poslabšanja njegovega počutja morda ne bi preživel noči.

Ker se je naslednji dan Lucky počutil malce bolje, sta se lastnika odločila, da bosta psa odpeljala v Postojno na CT preiskavo, kjer bi lahko točno definirali, za kakšne spremembe na jetrih gre.

Na žalost je preiskava potrdila najhujše – tumor na jetrih in vranici z metastazami. Ocenili so, da mu ostane še nekaj tednov življenja in res je čez nekaj tednov ponoči zaspal in odšel za mavrico.

Včasih so poti življenja tako nenavadne… še zdaj ne vem, kaj naj si mislim o vsem skupaj. Je bilo namenjeno, da pridemo v nedeljo namesto v soboto? Bi lastniki lažje živeli, če ne bi vedeli, kakšna je diagnoza in prognoza? Ali je morda Vesolje na čuden način poskrbelo, da je lastnikoma ostal čas za slovo?

Kdo bi vedel…

Lucky, veselo tekaj po pasjih mavričnih poljanah!